Vedno sem verjela, da prostor, v katerem živiš, močno vpliva na tvoje razpoloženje. Ne gre le za pohištvo ali barve sten, temveč za celoto, ki jo ustvariš. Gre za interier, ki odraža tvoj ritem, navade in osebnost. Ko sva z možem prenavljala stanovanje, nisem želela slediti modnim smernicam. Želela sem ustvariti prostor, kjer se bomo počutili doma.
Veliko časa sem posvetila razmisleku o svetlobi, materialih in razporeditvi pohištva. Na koncu ni šlo za popolno ujemanje elementov, temveč za občutek. Mehke tkanine, naravni les, skrbno izbrani detajli – vsak kotiček ima svojo zgodbo. In ko pridejo prijatelji na obisk, pogosto rečejo: ‘Tukaj je res prijetno.’ Takrat vem, da je interier dober. Ne le kot dizajn, ampak kot vzdušje. Prostor, kjer se lahko ustaviš in zadihaš.
Pri urejanju doma sem se zavedla, da interier ni stvar naključja, ampak odločitev, ki se sestavijo v celoto. Ni šlo za to, da bi vse delovalo kot iz kataloga, ampak da bi prostor govoril o nas, o tem, kaj nam je pomembno, kaj nas pomirja, kaj nas navdihuje. Želela sem, da vsak del stanovanja pove nekaj, brez velikih besed, z občutki.
Tako sem začela zbirati predmete z zgodbo: stari naslanjač od babice, ročno izdelana svetilka iz keramike, slika prijateljice, ki jo cenim. Vse to ni del trendov, a je del nas. Interier zame ni popolnost, je toplina, je pristnost. Je tisti občutek, ko ne veš točno, zakaj se nekje dobro počutiš.
Zdaj, ko se vrnem domov, me objame domačnost. Ne gre za luksuz, gre za povezanost. In kadar pride dan, ko gre vse prehitro, je vse prenasičeno, je realnost preglasna, je ravno domači interier tisti, ki mi da občutek, da imam prostor zase. Prostor, kjer sem točno tam, kjer moram biti.
Včasih sedim v kotičku ob oknu z jutranjo kavo in preprosto opazujem, kako se svetloba ujame v teksturah tkanin, lesenih površinah ali na robu knjige.…