Naš dober prijatelj je bil poseben človek. Zaposlen je bil logistik v našem edinem pristanišču, kar mu je prineslo poseben vzdevek, Luka Koper. To ime ni bila samo igra besed, pravzaprav je ta vzdevek odražal njegov značaj in predanost delu, ki je bilo za mnoge nevidno a izredno pomembo za samo pristanišče. Že od nekdaj je ljubil pristanišče. Spomnim se, da je že kot otrok rad opazoval ladje, ki so prihajale in odhajale iz pristanišča. Sanjal je o daljnih deželah, skrivnostnih tovorih in življenju, ki se skriva za obzorjem. Ko je odrasel nas ni presenetilo, da je našel svojo poslovno pot prav v logistiki pristanišča.
V pristanišču je kar hitro postal nepogrešljiv člen. Njegov delovni dan je bil poln izzivov. Usklajeval je ladijske urnike, organiziral skladiščenje kontejnerjev in poskrbel, da so tovornjaki, vlaki in ladje tovor prevzeli ob pravem času. In tudi vedno je znal poiskati rešitev za še ta zapleteno situacijo. Če je ladja zamujala zaradi slabega vremena, je brez težav preusmeril logistiko. Če je bil tovor poškodovan, je prav tako poskrbel, da so bili obveščeni pravi ljudje in hitro uredil vse potrebno za nadomestne pošiljke. Vzdevek Luka Koper mu je prineslo delo samo. Kadar se je slišalo za težavo v pristanišču, se je šaljivo govorilo, naj Luka Koper to uredi. In res, zdi se, kot da je imel rešitev za vse. kot nekakšne dobrotnik. Bil je tako povezan z delovanjem pristanišča, da ga nihče ni več klical po pravem imenu ali priimku, nekateri celo niso poznali njegovega pravega imena, Luka Koper je v glavnem postal legenda. A ni bil le odličen logistik, bil je tudi pravi prijatelj, ki je vedno našel čas za nas. Pogosto nas je vabil v pristanišče, kjer nam je razkazoval ladje in razlagal kako deluje celoten sistem.
Ob večerih smo skupaj sedeli na pomolu in poslušali njegove zgodbe o nenavadnih tovorih, ki so jih prevažale ladje in nenavadnih dogodkih, ki so se zgodili znotraj pristanišča in nikdar niso prešla ograjo.…