Na dvorišču mojih staršev je vedno stal stari kovinski drog, na katerem je nekoč visela koš tabla. Bil sem še otrok, ko je sosed pritrdil prvo koš tablo. Preprosto leseno ploščo z narisanim kvadratom in pritrjenim obročem. Za nas je bilo to svetišče igre.
Tisti improvizirani koš je preživel poletja, deževne jeseni in nešteto metov, ki so se končali v zadetku ali pa se odbili čez ograjo k sosedom. Sčasoma se je tabla uničila in ostal je le drog, kot spomin. Letos sem se odločil, da jo obnovim. Poiskal sem novo koš tablo, trdno, odporno na vremenske razmere in jo pritrdil skupaj z novim obročem.
Ko sem prvič vrgel žogo in zaslišal tisti znani zvok udarca žoge ob tablo in šelestenje mrežice, me je preplavil val nostalgije. Koš tabla ni samo športna oprema. Je prostor druženja, tekmovalnosti, včasih tišine, ko sam metaš in razmišljaš. Danes jo uporabljajo tudi moji otroci in opazujem, kako se ustvarjajo novi spomini. Drugačni, a povezani z istim občutkom svobode in igre.
Včasih misliš, da so stvari preproste. A dokler spet ne vržeš žoge na koš tabla, ne veš, koliko pomena lahko nosi en sam obroč in ena tabla na dvorišču.
Odkar je nova koš tabla spet postavljena, dvorišče ni več samo parkirišče ali prehod do hiše. Spet je postalo prostor gibanja in igre. Otroci pridejo iz šole, vržejo torbo na tla in zgrabijo žogo. Včasih se jim pridružim, in kljub temu da moja kolena niso več to, kar so bila, je občutek isti kot nekoč. Smeh, tekmovanje, zbadanje ob zgrešenih metih in tisti poseben trenutek, ko žoga čisto gladko zdrsne skozi obroč.
To ni le šport, to je spomin, stik med generacijami. Koš tabla je postala del naše družinske zgodbe, nekaj, kar nas povezuje brez besed. In to je vredno več kot sto brezhibnih zadetkov.…