Ko sem živel stran od mojih staršev, sem si večkrat želel, da bi lahko kavico spil zjutraj z njimi. Tako sem sam sebi obljubil, če bom kdaj živel bližje, da bom vedno spil kavo z njima. No, želja se mi je uresničila in zgradil sem hišo le nekaj 100m stran od mojim staršev. Še danes se spomnim trenutka, ko sem prvič prišel k njima na kavo. Tisti dan smo se zmenili, da bo jutranja kava vedno pri njima. Nista hotela, da jaz kupim kavo, vendar sem sam to čutil kot dolžnost. Onadva meni skuhata kavo, jaz pa jo kupim.
V življenju nas lahko včasih osrečijo najmanjše stvari, meni nasmešek na obraz pričara ravno kava pri starših. Tako vsako jutro spijem kavico pri njima. To je čas, ko si lahko vse povemo, naredimo plane in začnemo dan. Vidim pa tudi, kako srečna sta onadva, ker sta dobila sina nazaj. Tudi njima ogromno pomeni prav ta jutranji ritual. Če kdaj zamujam, že eden od njiju stoji pri oknu in čaka. Ko to vidim, vem, da bom hodil vedno na kavico k njima. To ni samo ena kava, ta je vredna veliko več.
Večkrat so mi že sodelavci rekli, da naj pridem pred službo na kavo, vendar so starši prej njimi. Tako sem jim tudi že večkrat povedal, da je moja prva kava pri starših in da tega ne bom spremenil. To je moj jutranji ritual, ki me osrečuje in osrečuje tudi moje starše. Srečen sem, ker jih imam sedaj tako blizu. Včasih je to edini čas, ki ga preživimo skupaj, kajti čez dan imam polno dela. Če bom opustil kavico pri starših se kar naenkrat ne bomo več toliko videli, tega pa si ne želim. Zato bo kava ostala tisti naš dnevni ritual, ki nas povezuje in osrečuje. Jutra bodo vedno takšna še naprej.