Nikoli si ne bi mislil, da me bo nekoč paragliding tako navdušil, kot me je pred časom. Še pred leti namreč nisem bil ravno tip človeka, ki bi ga pretirano zanimale tovrstne, bolj adrenalinske izkušnje. Zame je bilo vse to malo preveč in sem imel raje, če sem stal na trdnih tleh. Višina mi nikoli ni bila posebej prijetna, zato sem se takšnim dejavnostim raje izogibal. Vedno sem mislil, da to preprosto ni zame in da v takšnih stvareh ne bi znal uživati. A sčasoma sem začel opažati, da me radovednost vseeno vleče k novim izkušnjam, predvsem, ko sem poslušal zgodbe drugih.
Z leti smo se s prijatelji vedno pogosteje odpravljali na različne aktivnosti, povezane z adrenalinom. To nam je postalo vsem precej všeč, predvsem zato, ker smo na ta način nekako premagovali strahove, ki smo jih imeli pred takšnimi izzivi. No, med drugim je nato eden izmed prijateljev omenil tudi paragliding. Sprva sem bil precej zadržan, vendar so me ostali hitro prepričali, naj vsaj poskusim. Rekli so mi, da je občutek v zraku popolnoma drugačen, kot si ga predstavljaš, in da gre bolj za občutek svobode kot za strah.
Sama izkušnja pa je bila res nepozabna. Še kako sem vesel, da sem se takrat res odpravil z njimi, kajti paragliding mi bo za vedno ostal v zelo lepem spominu in bi se zagotovo še kdaj vrnil. Ko enkrat poletiš in vidiš pokrajino iz povsem druge perspektive, se občutek strahu hitro spremeni v občutek miru. Let je bil presenetljivo umirjen, razgledi pa neverjetni. Prav zaradi te izkušnje sem spoznal, da se včasih splača stopiti iz cone udobja, saj te lahko prav takšni trenutki najbolj navdušijo in ti ostanejo v spominu za vedno. Nikoli si namreč ne bi mislil, da mi bo to tako zabavno, če tega ne bi poskusil sam.